Slovenija je bila ena prvih držav, ki je uzakonila pravico do odklopa - kot del zakona o delovnih razmerjih je v veljavi od novembra 2024. Država se je za poseg v t. i. malo delavsko ustavo odločila, ker je "biti vedno dosegljiv" postala realnost mnogih delovnih mest.
Pravica do odklopa je sicer izhajala iz že pred tem uveljavljenih institutov delovnega prava, in sicer efektivnega delovnega časa in časa upravičene odsotnosti z dela. Delavci tako tudi pred zakonsko novostjo zunaj delovnega časa niso bili zavezani biti na razpolago delodajalcem. Ker se je to pravilo pogosto kršilo, pa so bili delodajalci napoteni k ukrepanju.
Skladno s pravico do odklopa delavec v času izrabe pravice do počitka oziroma upravičenih odsotnosti z dela ni na razpolago delodajalcu, ta pa mora imeti z namenom konkretizacije te pravice vzpostavljene ustrezne ukrepe.
Delodajalci proti preveč regulacije
V delodajalskih vrstah ocenjujejo, da je nova ureditev prinesla predvsem spodbudo za preveritev internih pravil in organizacije nadomeščanja, preverilo se je tudi potrebo po ozaveščanju vodij in zaposlenih.
"Zakonska določba je precej odprta in odgovornost za njeno konkretizacijo v veliki meri prelaga na kolektivne pogodbe in posamezne delodajalce," so za STA poudarili v Združenju delodajalcev Slovenije (ZDS). V več panogah so zato sprejeli anekse h kolektivnim pogodbam, ki opredeljujejo pravico do nedosegljivosti med počitki in odsotnostmi, ponekod so določili tudi nadomestila.
V ZDS sicer menijo, "da preveč in nepotrebno dodatno regulirana delovna razmerja ne koristijo ne delavcem ne gospodarskim družbam". "Potrebujemo prilagodljivost, ki temelji tudi na zaupanju - in ne vsakič znova nove birokracije. Sodobno delo potrebuje sodobna pravila," so podčrtali.
V Konfederaciji sindikatov 90 (KS 90) Slovenije potrjujejo, da so številni večji in organizirani delodajalci sprejeli zahtevane ukrepe, a naj to še ne bi zagotavljalo dejanskega spoštovanja te pravice. "Še vedno obstaja velik razkorak med tem, kar je zapisano v internem aktu, in tem, kar se od delavca pričakuje v vsakodnevni praksi," je za STA dejal predsednik konfederacije Damjan Volf.
V tej luči mu je žal, da se je Slovenija pri uvajanju sprememb zakonodaje odločila za "mehak pristop", po katerem da lahko delodajalec zaposlenemu še naprej pošilja službena sporočila, vanje pa zgolj doda pojasnilo, da odgovora ne pričakuje takoj. "Takšna ureditev pritiska ne odpravi, ampak ga samo prikrije. Delavec sporočilo vidi, o njem začne razmišljati in je ponovno psihično vpet v delovni proces, čeprav bi moral počivati," je opozoril.
Namesto tega bi bili bolj smiselni "trdi ukrepi", denimo časovno odloženo pošiljanje elektronske pošte, tehnična omejitev dostopa do službenih strežnikov in elektronske pošte po zaključku delovnega časa, jasne omejitve službenega komuniciranja ter prepoved kakršnihkoli negativnih posledic za delavca, ki se med počitkom ne odzove, je nanizal.
Volf nasprotuje tudi "široko in nedoločno zapisanim izjemam", kot so organizacija delovnega procesa, preverjanje razpoložljivosti za urnike, hitro nadomeščanje odsotnega sodelavca ali nepričakovane nujne zadeve. "Za dejavnosti, v katerih je dosegljivost določenih zaposlenih resnično potrebna, namreč že poznamo instituta dežurstva in stalne pripravljenosti. Takšna dosegljivost mora biti vnaprej določena, pravno urejena, evidentirana in ustrezno plačana. Delavec, ki nima odrejene stalne pripravljenosti, zunaj svojega delovnega časa ni brezplačna intervencijska služba delodajalca," je utemeljil.
Dva sistema vzporednega digitalnega komuniciranja
Je pa, tako sindikalist, do določenega izboljšanja prišlo pri ozaveščenosti zaposlenih. Delavci tako danes bolje vedo, da ni treba biti dosegljiv 24 ur na dan. "Bistveno manj pa se je spremenila kultura vodenja in organizacije dela, kjer je še vedno zelo prisotno tiho pričakovanje, da je dober, lojalen in prilagodljiv delavec vedno dosegljiv," je povzel.
V praksi opažajo dva vzporedna sistema digitalnega komuniciranja. Prvi so aplikacije v lasti delodajalca, nameščene na službenih telefonih, prek katerih delavci prejemajo razporede, spremembe izmen, delovne naloge, obvestila in zahteve po nadomeščanju, drugi pa zaprte skupine na aplikacijah Whatsapp, Viber, Messenger in podobnih platformah na zasebnih telefonih zaposlenih.
V obeh primerih se "pod pretvezo večje prožnosti delavca o njegovi delovni obveznosti obvešča z 'danes za jutri'," je opozoril predsednik KS 90.
"Delavec mora tudi po zaključku delovnega časa ves čas preverjati telefon, ker ne ve, kdaj bo prejel razpored dela za naslednji dan ali pa morebitno spremembo izmene, lokacije dela ali pa zahtevo po nadomeščanju sodelavca. V takšnih razmerah odpadejo vsi osnovni pogoji za kakršenkoli resničen odklop. Delavec je formalno prost, dejansko pa ostaja psihično in organizacijsko vpet v delovni proces," je pojasnil.
Tak zaposleni ne more načrtovati svojega prostega časa, družinskega življenja, varstva otrok, počitka ali drugih obveznosti, saj mora biti ves čas pripravljen na možnost, da mu bo delodajalec čez noč spremenil naslednji dan. "To ni fleksibilnost. To je prikrita stalna pripravljenost, ki ni vnaprej dogovorjena, ni ustrezno evidentirana in praviloma tudi ni plačana," je bil oster Volf.
Že pri službenih napravah bi morala biti uporaba aplikacije omejena na delovni čas, je prepričan. Ko gre za zasebni telefon, pa je to, da aparat, zasebna telefonska številka, zasebni podatki in prosti čas delavca brez ustreznega dogovora postanejo "brezplačna delovna infrastruktura delodajalca", nedopustno, je pristavil.
Terenske izkušnje KS 90 sicer po Volfovih besedah kažejo, da je največ kršitev pravice do odklopa v delovno intenzivnih dejavnostih, v katerih primanjkuje zaposlenih, predvsem v zdravstvu in socialnem varstvu, zdravstveni negi in oskrbi, gostinstvu in turizmu, trgovini, gradbeništvu, cestnem potniškem prometu, logistiki, zasebnem varovanju in drugih panogah, ki potekajo 24 ur na dan in 365 dni v letu.
Letos že več kršitev kot v celotnem letu 2025
Inšpektorat za delo je v letu 2025 ugotovil 18 kršitev določb o pravici do odklopa, letos pa do konca julija 23, od tega 19 povezanih s sprejetjem ustreznih ukrepov, so za STA pojasnili na inšpektoratu.
"Menimo, da ta številka ne odraža resničnega obsega težave. Kršitve se pogosto dogajajo prek zasebnih telefonov, zaprtih spletnih skupin, ustnih navodil in neformalnih pritiskov, delavci pa se zaradi strahu pred posledicami le redko odločijo za prijavo," je statistiko pospremil Volf.
